To vprašanje pogosto slišim med pogovorom z mamami. Razlagajo, kakšen je prvi sin, kakšen drugi in potem rečejo: “Zanimivo ne, da sta tako različna, ko pa živita v isti družini in ju enako vzgajam.”.
Trenutno berem knjigo Pozitivna disciplina in danes sem brala poglavje Pomen vrstnega reda rojstev. Najprej sem debelo pogledala, potem pa začela brati.
Avtorica govori o tem, kako pomembno je razumeti vrstni red rojstev, saj tako starši lahko bolje razumemo otrokovo zaznavanje o njih samih. Otroci si namreč interpretirajo svoj položaj v družini glede na vrstni red rojstev. Zanimivo, ne?
Dejstvo je, da se otroci primerjajo z brati in sestrami ter na podlagi tega sprejemajo svoje odločitve. Če gre sorojencu na enem področju dobro, se otrok odloči za eno izmed teh možnosti:
-razvije sposobnost na povsem drugem področju
-tekmuje in skuša premagati sorojenca
-postane uporniški ali maščevalen
-se vda zaradi prepričanja, da ne more uspešno tekmovati.
Vsako mesto v vrstnem redu rojstev ima svoje značilnosti. Seveda obstajajo izjeme in v nekaterih družinah se otroci odločijo, da bodo dobri na istem področju. To velja še posebej v družinah, kjer vlada vzdušje sodelovanja in ne tekmovalnosti.
Večina otrok pa vseeno misli, da mora biti drugačna, da bi dobili občutek pripradnosti in pomembnosti. Otroci iz iste družine so tako pogosto zelo različni, čeprav imajo iste starše, isti dom in isto sosesko. Vsak si namreč išče svoj prostor pod soncem. Želi biti drugačen in hkrati sprejet.
Zanimivo je to, da otroci, ki so na istem zaporedju rojstev (npr. vsi prvorojenci), se pogosto obnašajo podobno in imajo podobne značilnosti.
Vrstni red rojstev seveda ni edini dejavnik, ki pojasnjuje razvoj osebnosti, je pa zelo pomemben.
Najstarejši otroci so običajno odgovorni. So vodje, ukazovalni, perfekcionisti, kritični do sebe in do drugih, konformistični, organizirani, tekmovalni, neodvisni in konzervativni. Ker so prvorojeni, pogosto privzamejo napačno interpretacijo, da morajo biti najboljši, da bi bili pomembni.
Najmlajše otroke razvajajo tako starši kot njihovi starejši bratje in sestre. Zato hitro pridejo do napačne interpretacije, da morajo še naprej manipulirati z drugimi tako, da jim služijo, saj le tako začutijo, da so pomembni. Najmlajši otroci pogosto s svojim šarmom pripravijo druge do tega, da storijo nekaj zanje. So pogosto kreativni in se radi zabavajo.
Po eni strani so ljubljenci staršev, po drugi pa čutijo zamero s strani sorojencev.
Težje se prilagodijo na šolo, saj mislijo, da bi jim učitelj moral služiti tako, kot so jim služili doma. Z lahkoto prosijo učiteljico, da jim zaveže vezalke, obleče bundo. Torej, naj drugi storijo nekaj za njih. Starši to velikokrat storijo, ker je tako lažje, ker jim na tak način izkazujejo ljubezen, ker nočejo, da bi imeli tako težko otroštvo kot so ga imeli oni, ker menijo, da so samo tako dobri starši,… Stvar pa je v tem, da se navad ljudje zelo težko otresemo in običajno navade iz otroštva prenesemo v odraslo dobo.
Srednji otroci se običajno počutijo ujeti v sredini. Brez privilegijev najstarejšega in ugodnosti najmlajšega. Želijo biti drugačni, da bi bili pomembni. Dosegajo nadpovprečne ali podpovprečne rezultate, se razvijejo v izrazito družabne ali sramežljive osebe. Običajno so bolj umirjeni in sočutni.
Edinci so lahko podobni najstarejšim ali najmlajšim otrokom, vendar z nekaj razlikami. Če so podobni starejšim, so manj perfekcionisti, saj nimajo pritiska s strani sorojencev. Lahko cenijo samoto ali pa jih je strah osamljenosti.
Izjeme:
-spol. Če sta prvi in drugi otork različnega spola in v družini obstaja močna delitev vlog po spolu, se lahko pri obeh razvijejo lastnosti najstarejšega otroka. Če pa sta sorojenca enakega spola, bosta po vsej verjetnosti zelo različna. Bliže, ko sta si po letih, bolj izrazite so razlike.
-razlika v letih. Če je razlika med otrokoma štiri ali več let, je njun medsebojni vpliv šibkejši. Če je v družini 5 otrok in je vsak od naslednjega starejši za 4 ali več let, se lahko pri vsakem razvijejo lastnosti, ki so bliže edincu ali najstarejšemu otorku.
-otroci včasih zamenjajo lastnosti, ki so značilne za posamezna mesta v zaporedju rojstev. Drugi otrok si npr. začne prizadevati biti najboljši. Najstarejši se lahko vda in opusti lastnosti, ki veljajo za prvorojenca. Vdaja je znak perfekcionizma, saj se je otrok odločil, da če ne bo najboljši, zakaj bi se sploh trudil.
Kot sem že zapisala, to je eden izmed dejavnikov, ki vpliva na razlike med otroki. Nikakor s tem ne želim otrokom dajati oznak. Daleč od tega. Se mi pa zdi fajn, da razumemo dinamiko družine in s tem naše otroke. Saj bolj, ko razumemo svoje otroke, bolj smo jim lahko blizu in lepše je naše skupno življenje.
Upam, da ti je bil prispevek uporaben in da je vsaj malo prispeval k boljšemu razumevanju tvojih otrok.