Zmaga in poraz sta del življenja tudi naših otrok

Minulo nedeljo je moj Tine prvič nastopil na tekmi. K uram nogometa hodi dobrih 6 mesecev in tokrat ga je trener prvič povabil k sodelovanju na tekmi. Edina opcija je bila seveda zmaga.

Tine obožuje nogomet. Cel teden komaj čaka na četrtek, ko ima trening. V vrtcu svojim prijateljem z navdušenjem  pripoveduje, kaj se je tokrat naučil novega. Kaže nove trike in vaje. Na treningu se zelo trudi. Prav vidi se mu, kako si želi biti najboljši.

Torej, v nedeljo smo bili na tekmi. Iz njegove skupine je bil le en fant, ostali so bili nepoznani. V nasprotni ekipi so bili fantje malo večji. Po nekaj minutah dobijo naši gol. Večino časa je imela žogo nasprotna ekipa. Videlo se je, da že nekaj časa igrajo skupaj, lepo so vodili igro in si žogo podajali ter igrali res ekipno. Čez nekaj minut pade še en gol za nasprotnike. Pogledala sem Tineta in videla, kako šobi ustnice. Ramena je povesil. Prav tako glavo. Bil je na robu joka. Vendar je moral teči naprej. Ampak vedno počasneje. Ni se več hitro odzival. Opazno je bilo, da je vrgel puško v koruzo. Čez nekaj minut se je tekma končala z izidom 2:0. Zmaga je pripadala nasprotnikovi ekipi.

Tine pride iz igrišča in pade v jok: “Mami, nismo mogli priti do njihovega gola. Tisti fantje so večji. To ni fer.” Stisnila sem ga in čutila, kako mu drhti celo telo. Zelo je bil razočaran, ker je bil prepričan, da bo zmagala njegova ekipa. Na naslednji tekmi ni več želel sodelovati in ker je bil tako pod stresom, smo odšli domov.

Glede na to, da Tine z bratom dvojčkom vsak dan tekmuje, nisem pričakovala tako hude reakcije. Pa tudi sicer ni tako občutljiv fant. Ampak tako je bilo. Ker mu ta šport res veliko pomeni in se je v njem vedno počutil samozavesten. V svoji ekipi, kjer vadi, je med najboljšimi, na tekmi pa ni bil najboljši. Pa še malo večji nasprotniki so bili, kar se mu je zdelo izjemno nepravično (tudi meni, ampak jaz vidim tukaj velik izziv v življenju). Seveda smo se po prihodu domov pogovorili o tem. In še tekom dneva.

Kaj lahko naredimo starši v takem primeru? Meni se zdi pomembno, da otrok vidi, da mu stojimo ob strani, ga poslušamo, podpiramo in mu damo vedeti, da ga imamo radi. V takih trenutkih otroku pade samozavest in prva naša naloga je, da ga okrepimo in mu vrnemo zaupanje.

Druga naloga, po mojem seveda, je učenje iz nastale izkušnje. Tinetu sem povedala, da bo boljši le, če bo veliko vadil. Nekdo, ki vadi 100 ur se težko primerja z drugim, ki vadi že 200 ali 500 ur. Če izhajam, da imajo otroci približno enake sposobnosti, je vaja edini faktor, ki vpliva na uspeh. Vsi ljudje, ki so v življenju zares uspeli, so vložili 10.000 in več ur vaje, da so postali profesionalci. Tudi brez posebnih sposobnosti in talentov. In tudi na njihovi poti je bil poraz velikokrat prisoten. Pa še to: vsak se lahko primerja le s seboj. Opazuje lasten napredek. Primerjanje z drugimi nas življenju vedno znova le potre (včasih pa kljub temu motivira, da vadimo še več).

Naslednja lekcija, ki pa jo otroci še malo težje razumejo, vendar jim je treba o njej pripovedovati, je moč misli. V trenutku, ko je Tinetova ekipa dobila gol, je mojemu fantu padla samozavest. Postal je malo jezen in začel dvomiti v svojo zmago. To se je lepo videlo na njegovem telesu. Sama močno verjamem, da je psihološka pripravljenost celo bolj pomembna od fizične. Sama sem tukaj naredila napako, ker ga na to nisem pripravila. Tudi jaz sem nekaj naučila. 🙂 Moč misli opažam v svojem poslovnem in osebnem svetu. Vedno, ko se odločim, da bom nekaj dosegla in verjamem vase, to dosežem. In obratno. Ko ne grem na polno v neko zadevo, običajno ne uspem. Tega se naj zavedajo tudi otroci. Naj si pred tekmo in med njo govorijo pozitivne stavke. Naj to vadijo v vsakdanjem življenju in morda kasneje prenesejo v take situacije. Pomembno je, da začnejo o tem razmišljati.

In kot zadnje, dejstvo je, da v življenju včasih zmagamo, včasih pa izgubimo. Tako to je. Največja umetnost v življenju je, da se znaš pobrati po padcu. Ko si na vrhu in samo zmaguješ, je dokaj enostavno. Ko pa začneš padati in drviš vedno nižje, si resnično na preizkušnji. Sama menim, da so težki trenutki v življenju naše največje lekcije in darilo v življenju. Vedno je nekaj, kar se še lahko naučiš. V čem si lahko še boljši. Kar lahko narediš drugače. Včasih je res težko, ampak vredno. Nobena sprememba v življenju se ne zgodi brez sile. Brez potiska izven cone udobja. Tega nas je strah, ampak s to silo postajamo boljši in bleščeči.

Najboljše darilo, ki ga lahko damo otroku, je, kako se soočati s stresnimi situacijami. Mu dati konkretna orodja, kaj narediti. Ga na to pripraviti, kolikor se le da. Zmaga bo vedno prišla. Poraz pa tudi.

Življenje je eno samo veliko učenje. Otrok mora dati skozi tudi težke trenutke, da se bo bolje znašel kasneje v življenju. Pogovarjajte se s svojimi otroki in iščite lekcije, ki jih daje življenju. Tako bodo znali naslednjič bolje odreagirati. Zmaga je vedno tako čudovita in sladka. Vsi radi zmagujemo in nihče ne rad izgublja. Ampak kot pravijo: “Če si živ, se ti vse zgodi.”

Proti novim zmagam naproti!

 

Napiši mi, kaj ti je bilo všeč v članku.:)