“Moj otrok se upira.”

Koliko krat slišan stavek. Tudi jaz sem ga precej uporabljala  v določenih obdobjih.

Nekje pri šestih letih je moj Tine postal zelo uporniški. Skoraj po vsakem stavku, v katerem sem mu naročila, kaj naj naredi, mi je zabrusil nazaj: “Ne bom.” Ali pa: “Zakaj moraš o vsem ti odločat?” Ali pa: “Ne bom te upošteval.” Tisto, čisto hladnokrvno.

Otrok se upira iz večih razlogov. Pri mojih dveh se je to obdobje na srečo malo izmenjavalo. Tako da nam nikoli ni bilo dolgčas..

No, da se vrnem na zgodbo.

Torej, moj Tine za vsako stvar reče: “Ne, ne bom.”

Na srečo sem bila že prejšnja leta zelo vztrajna pri stvareh, ki sem jih zahtevala, tako da je tudi zdaj vedel, da bo to pač moral storiti. Ampak zaradi občutka, da bi obveljala tudi njegova volja, da bi bil viden in slišan, je seveda nasprotoval vsemu, kar sem mu rekla.

Res izrazito.

Tudi, ko je šlo za njegovo varnost. Na primer na cesti ni upošteval pravil, ni se ustavil na koncu pločnika, ni pogledal levo in desno.

Verjamem, da v življenju ni naključij in ravno v tistem času sem zagledala na spletu dogodek na temo vzgoje in odnosov – Vzgoja brez strahu. Izvajalca delavnice sta bila Lea in Albert Mrgole (morda ju poznaš). Če ne bi Lee že od prej poznala preko Facebook-a (še sreča, da ga imamo), se verjetno ne bi prijavila.

Ampak, ker ji zelo zaupam in poznam malo njeno življenjsko zgodbo, sem se odločila, da se ji prepustim. Nikoli še namreč nisem bila na njeni/njuni delavnici.

Vas zanima, kako je bilo?

Bomba! Najboljša delavnica ever. Zelo praktična. Delali smo na konkretnih primerih in vsi smo veliko odnesli.

Ampak tega ne pišem, da bi delala reklamo za njuno delavnico.

Pišem zato, da z vami delim, kako sem rešila našo domačo situacijo.

Če sem čisto iskrena, me je to Tinetovo upiranje že kar načenjalo. Vsak dan sem bila slabe volje in nisem več vedela, kaj naj naredim.

Lea mi ni dala v roke čarobne palčke, mi je pa dala super orodje, s katerim sem v nekaj dneh spremenila domače vzdušje.

Dejstvo je, da starši veliko krat rečemo otrokom: “ČE NE BOŠ NAREDIL tega in tega, NE BOŠ DOBIL tega in tega.”

Prva stvar je, da na začetku uporabimo besedo ČE, ki otroku v bistvu sporoča, da ima opcijo. Izbiro.

Mi pa nočemo, da izbira. Se strinjate? Vsak pri nekaterih stvareh ne …

Ko gre od mize, želite, da za seboj pospravi krožnik. In pika. Ne, če se mu ljubi.

No, in zdaj majhen trik, ki bo zagotovo pomagal tudi vam. Ste pripravljeni?

Samo malo bomo obrnili besede, ki jih običajno izrečemo otroku.

Namesto grožnje ČE, bomo na primer rekli: “Tine, imaš izbiro. Lahko zdaj pospraviš krožnik iz mize in se greš kasneje igrat, ali pa zdaj krožnika ne pospraviš in se ne greš igrat.”

Ja, to je to!

Ta možnost izbire otroku daje občutek, da je sam odločil, kaj bo sledilo. Sam sprejema odločitve o svojem dnevu.

In to je to, kar otroci rabijo. Siti so našega govorjenja: “Naredi to, naredi ono. ”

Cel dan jim nekaj ukazujemo.

Saj čisto verjamem, da jim gremo že pošteno na živce.

Moj Tine je že po enem dnevu bil bolj umirjen. Bolj je postal prijazen do mene in tudi pocrkljat se je prišel večkrat.

Ful sem bila presenečena, da se je naša situacija tako hitro obrnila. In seveda ful vesela.

Otrok se upira zato, ker se počuti v podrejenem položaju. Ker čuti, da ga ne upoštevamo.

Upor je vedno klic zaradi občutka nemoči. Zmede. Nekih neprijetnih občutkov.

Upor je vedno KLIC NA POMOČ.

Najslabše je, da odreagiramo z močjo in povišanim tonom. Vem, da je težko. Otroci nas znajo tako hitro povleči v njihova čustva. Poleg tega imamo čez dan še kup drugih zahtevnih situacij.

Ampak otroci so le otroci.

Ne znajdejo se s čustvi, dokler jih tega na naučimo. Ne znajo jih izraziti. Ubesediti. Ne razumejo, zakaj se jim to dogaja.

Tukaj nastopimo mi. Naša naloga je, da jih primemo za roko in počasi, korak za korakom, peljemo po učni poti. Strpno in vztrajno.

Bodimo dober vzor svojim otrokom in jim olajšajmo življenje.

Upam, da tale članek prinese vsaj malo več miru v vaše družinsko življenje.

Vse dobro vam želim.

Karmen