Blog

Kampiranje z otroki

Običajno, ko pomislimo na poletje, pomislimo na morje. To dvoje vedno povezujemo.

Svoje otroštvo sem res malokrat preživela na morju, kajti moja starša sta zelo varčevala. V celi osnovni šoli sem šla le 2 krat na morje in še to s kolonijo. Ne s starši.

Zato poletja nujno ne povezujem z morjem. Definitivno pa z naravo. Odkar imam dva mala pamža se trudim, da smo poleti čim več zunaj. Domov hodimo le spat, drugje pa nas je povsod polno.

Sama obožujem naravo in trudim se to svojo strast deliti z njima. Zato sem se letos odločila, da grem poleti z njima kampirat. Sama sem že pred njunim rojstvom kampirala, tako da to ni bila čisto nova zadeva zame.

Ker nimam več svojega šotora, sem si ga preko enega podjetja rentala in naša dogodivščina se je začela. Naj omenim še to, da imajo določeni kampi možnost najetja šotora v kampu. To zgleda tako, da vas po prihodu v kamp čaka že postavljen šotor. Vi samo pridete, zložite noter svoje stvari in uživate. In na koncu ga ne rabite pospravljat! A ni to noro? Cena za tak najem je bila v našem kampu (Bohinjska Bistrica – Kamp Danica) 15 evrov na dan.

Skratka, mi pridemo v kamp in jaz začnem postavljati šotor. Otrokoma sem iz avta dala kolesa in sta medtem dirjala po kampu. Uf! Kako sem se namučila. Ker to ni bil moj šotor in sem ga prvič sestavljala, sem zraven precej švicala. 🙂 Pa še zakompliciran je bil za znoret.

Torej, lekcija številka 1: vedno preveri, kakšen šotor imaš in ga doma probaj vsaj enkrat sestavit. 🙂

Ko je šotor stal, se je začelo uživanje. Spakirali smo nabrbtnike, sedli na kolesa ter se napotili proti Bohinjskemu jezeru. Od kampa Danica do jezera vodi lepo urejena kolesarska steza. Nobenih avtomobilov, zato je pot zelo varna. Lepo je označena in se ne moreš izgubit. Pogled na okoliške hribe pa je neprecenljiv. Samo gledaš!

kampiranje-z-otroki

Za ful dobro odločitev se je izkazalo to, da smo imeli zraven kolesa. Oziroma, jaz svojega nisem imela, ker nimam nosilcev. Jaz sem si ga rentala, otroka pa sta ju imela zraven. Dolino smo prekolesarili po dolgem in počez. Tudi takrat, ko sem jaz morala kaj postorit, sta se mala dva kratkočasila na kolesu.

Moja dva sta pač taka, da sta rada skoz v gibanju.

Spanje v šotoru. Zakon! Mala dva sta uživala in vsak večer zaspala v nekaj minutah. Doma hodita iz spalnice in imata 1000 in 1 izgovor, da lahko prideta ven. V šotoru smo spali vsi skupaj in videlo se je, kako jima to odgovarja. No, tudi meni je. 🙂

kampiranje-z-otroki

Doma sem včasih zvečer že ful utrujena in komaj čakam, da zaspita. Potem običajno še malo delam ali pa si vzamem čas zase. Tukaj pa smo vsi šli spat istočasno in ni bilo tistega pritiska, kaj je še treba postorit, kdaj je treba zjutraj vstat. Dopust pač ima svojo moč in če se vse dogaja v neokrnjeni naravi, toliko bolje.

Kuhali si tokrat nismo. Po zajtrk smo skočili v trgovino in uživali v hrani kar pred šotorom. Čez dan smo šli na kosilo ali si kupili sendviče za na pot. Odvisno od programa. V bistvu je tako: manj kompliciraš, boljše je. Vedno se najdejo lokali, kjer lahko kaj poješ, ali pa trgovine, kjer lahko kaj kupiš.

kampiranje-z-otroki

En dan sem mala dva peljala po jezeru s kanujem. Nikoli še tega nisem počela in se mi je zdel skrajni čas, da to enkrat sprobam.

Ko sem govorila z gospo, ki mi je dala kanu, sem ji v prvi sapi povedala, da to počnem prvič in mi naj da čim več uporabnih napotkov. Malo se mi je nasmejala in mi ful pomagala. Priznam, malo me je bilo strah. Ampak v trenutku, ko smo sedli v kanu in naredili nekaj zamahov, se je strah razblinil.

Stvar je zelo enostavna. Mala dva sta imela oblečene jopiče, jaz pa sem se kar hitro naučila krmariti. Dve uri smo veslali po jezeru ter uživali v razgledu. Pogled iz jezera je nekaj čisto drugega. Ful priporočam.

kampiranje-z-otroki

Pa še otroka sta se naučila nove spretnosti, nekaj novega sta doživela. Čisto sta bila navdušena.

Še en nasvet: na levi strani jezera je ena urejena plaža, kjer je zgrajen majhen pomol, na koncu pomola pa trampolin. Super za vse navdušence skakanja v vodo.

Kopate pa se lahko tudi v Savi Bohinjki, ki teče mimo kampa Danica. Reko lahko prečkate, se v njej kopate ali iz neštetih kamnov gradite skulpture. Zvečer so nekateri gostje kampa tam kurili ogenj. Tudi mi smo ga hoteli, pa nam najbolj ni uspelo. 🙂 To še bomo mogli vadit.

kampiranje-z-otroki

Drugače pa moram iskreno priznat, da sem bila ful pozitivno presenečena nad urejenostjo kampa. Sanitarije vedno čiste, vse je novo, znotraj kampa so igrišča za nogomet, tenis, košarko in igrala za otroke. Osebje je prijazno, odzivno. Top! Res top.

Bomo še zagotovo šli.

kampiranje-z-otroki

Za konec še to. Ponoči se precej ohladi. Mi smo spali v pižamah in pokriti z odejami. Ponoči je bila na šotoru vlaga. Tako da se primerno pripravite. Četudi je poletje, boste sredi narave. Aja, mi smo bili tam med 14. in 18. 8.

Kampiranje z otroki je nekaj, kar morate poskusiti. Drugačen način življenja, drugačen tempo, vse je treba naredit sam, sredi narave, spanje v šotoru.

Moja dva sta bila ful žalostna, ko smo odhajali domov.

Ampak bomo še šli.

Upam, da tudi vi. 🙂

Pravljični gozd Rdeča kapica

Pravljični gozd je zagotovo destinacija, kamor se splača peljati otroke. Pri nas jih imamo kar nekaj. Pred dvema letoma smo se odpravili v pravljični gozd v Logarski dolini, preteklo nedeljo pa tega v bližini Vurberka.

Pot do tja je bila malo slabo označena, saj je bila prva tabla za omenjeni gozd šele tik pred njim. Ampak ok. Po prihodu smo zapeljali na majhno, luštno parkirišče na travi. Res lepo.

V majhni hiški nas je sprejel prijazen gospod ter nam razložil, kaj naj čaka. Vstopnina je znašala zame 5 eurov, za otroka pa 4 evre (za vsakega :)).

Najprej so nas pričakale kozice ter osliček, za njimi pa se je pot strmo povzpela v gozd, kjer se je začela pravljica. Ob urejeni potki so se med drevesi skrivale narisane živali in ob njih otroške pesmi. Mi radi pojemo, zato smo za to porabili kar nekaj časa. 🙂

Prva hiška je govorila pravljico o Rdeči kapici. V hiško nismo smeli, smo pa lahko kukali skozi okna. Mala dva sta se malo prestrašila, saj je bila pravljica zelo realistično prikazana. 🙂 V postelji je ležal volk, ob njem pa je stala Rdeča kapica. Poglej si!

 

pravljicni-gozd

 

Na hiški je bil tudi gumb, ki ti je pripovedoval pravljico, če si stisnil nanj. Pripoved je bila všečna, je pa res, da je trajala kar nekaj časa in otroka sta že hotela dalje. Pa tudi mene je firbec mantral, kaj še nas čaka. 🙂

Nekaj hišk je bilo namenjenih likom iz filma Kekec. Teh moja 7-letnika še ne poznata, zato jim niso bili tako zanimivi. Ampak imamo plan te filme pogledat čez poletje. Da lahko potem gremo še v Kekčevo deželo. 🙂

 

pravljicni-gozd

 

Sledile so še Trnuljčica, Sneguljčica, Janko in Metka, Volk in 7 kozličkov, pa še kaj se je našlo. Vsega pa ne povem. 😉

 

pravljični-gozd

 

Nam je bil pravljični gozd zelo zanimiv in prijetno doživetje. Vse skupaj smo bili v njem približno eno uro. Za šolske otroke je morda malo bolj zanimiv, ker poznajo več pravljic, ampak ok. Mi smo se zadržali več časa pri tistih, ki so nas bolj pritegnile.

Gozd je lepo urejen, prikaz pravljic je dober, vse hiške so opremljene z avdio posnetkom pravljice, vmes so klopce za počitek. Skratka, za nas je bilo super! Priporočam.

 

pravljicni-gozd

 

Zmaga in poraz sta del življenja tudi naših otrok

Minulo nedeljo je moj Tine prvič nastopil na tekmi. K uram nogometa hodi dobrih 6 mesecev in tokrat ga je trener prvič povabil k sodelovanju na tekmi. Edina opcija je bila seveda zmaga.

Tine obožuje nogomet. Cel teden komaj čaka na četrtek, ko ima trening. V vrtcu svojim prijateljem z navdušenjem  pripoveduje, kaj se je tokrat naučil novega. Kaže nove trike in vaje. Na treningu se zelo trudi. Prav vidi se mu, kako si želi biti najboljši.

Torej, v nedeljo smo bili na tekmi. Iz njegove skupine je bil le en fant, ostali so bili nepoznani. V nasprotni ekipi so bili fantje malo večji. Po nekaj minutah dobijo naši gol. Večino časa je imela žogo nasprotna ekipa. Videlo se je, da že nekaj časa igrajo skupaj, lepo so vodili igro in si žogo podajali ter igrali res ekipno. Čez nekaj minut pade še en gol za nasprotnike. Pogledala sem Tineta in videla, kako šobi ustnice. Ramena je povesil. Prav tako glavo. Bil je na robu joka. Vendar je moral teči naprej. Ampak vedno počasneje. Ni se več hitro odzival. Opazno je bilo, da je vrgel puško v koruzo. Čez nekaj minut se je tekma končala z izidom 2:0. Zmaga je pripadala nasprotnikovi ekipi.

Tine pride iz igrišča in pade v jok: “Mami, nismo mogli priti do njihovega gola. Tisti fantje so večji. To ni fer.” Stisnila sem ga in čutila, kako mu drhti celo telo. Zelo je bil razočaran, ker je bil prepričan, da bo zmagala njegova ekipa. Na naslednji tekmi ni več želel sodelovati in ker je bil tako pod stresom, smo odšli domov.

Glede na to, da Tine z bratom dvojčkom vsak dan tekmuje, nisem pričakovala tako hude reakcije. Pa tudi sicer ni tako občutljiv fant. Ampak tako je bilo. Ker mu ta šport res veliko pomeni in se je v njem vedno počutil samozavesten. V svoji ekipi, kjer vadi, je med najboljšimi, na tekmi pa ni bil najboljši. Pa še malo večji nasprotniki so bili, kar se mu je zdelo izjemno nepravično (tudi meni, ampak jaz vidim tukaj velik izziv v življenju). Seveda smo se po prihodu domov pogovorili o tem. In še tekom dneva.

Kaj lahko naredimo starši v takem primeru? Meni se zdi pomembno, da otrok vidi, da mu stojimo ob strani, ga poslušamo, podpiramo in mu damo vedeti, da ga imamo radi. V takih trenutkih otroku pade samozavest in prva naša naloga je, da ga okrepimo in mu vrnemo zaupanje.

Druga naloga, po mojem seveda, je učenje iz nastale izkušnje. Tinetu sem povedala, da bo boljši le, če bo veliko vadil. Nekdo, ki vadi 100 ur se težko primerja z drugim, ki vadi že 200 ali 500 ur. Če izhajam, da imajo otroci približno enake sposobnosti, je vaja edini faktor, ki vpliva na uspeh. Vsi ljudje, ki so v življenju zares uspeli, so vložili 10.000 in več ur vaje, da so postali profesionalci. Tudi brez posebnih sposobnosti in talentov. In tudi na njihovi poti je bil poraz velikokrat prisoten. Pa še to: vsak se lahko primerja le s seboj. Opazuje lasten napredek. Primerjanje z drugimi nas življenju vedno znova le potre (včasih pa kljub temu motivira, da vadimo še več).

Naslednja lekcija, ki pa jo otroci še malo težje razumejo, vendar jim je treba o njej pripovedovati, je moč misli. V trenutku, ko je Tinetova ekipa dobila gol, je mojemu fantu padla samozavest. Postal je malo jezen in začel dvomiti v svojo zmago. To se je lepo videlo na njegovem telesu. Sama močno verjamem, da je psihološka pripravljenost celo bolj pomembna od fizične. Sama sem tukaj naredila napako, ker ga na to nisem pripravila. Tudi jaz sem nekaj naučila. 🙂 Moč misli opažam v svojem poslovnem in osebnem svetu. Vedno, ko se odločim, da bom nekaj dosegla in verjamem vase, to dosežem. In obratno. Ko ne grem na polno v neko zadevo, običajno ne uspem. Tega se naj zavedajo tudi otroci. Naj si pred tekmo in med njo govorijo pozitivne stavke. Naj to vadijo v vsakdanjem življenju in morda kasneje prenesejo v take situacije. Pomembno je, da začnejo o tem razmišljati.

In kot zadnje, dejstvo je, da v življenju včasih zmagamo, včasih pa izgubimo. Tako to je. Največja umetnost v življenju je, da se znaš pobrati po padcu. Ko si na vrhu in samo zmaguješ, je dokaj enostavno. Ko pa začneš padati in drviš vedno nižje, si resnično na preizkušnji. Sama menim, da so težki trenutki v življenju naše največje lekcije in darilo v življenju. Vedno je nekaj, kar se še lahko naučiš. V čem si lahko še boljši. Kar lahko narediš drugače. Včasih je res težko, ampak vredno. Nobena sprememba v življenju se ne zgodi brez sile. Brez potiska izven cone udobja. Tega nas je strah, ampak s to silo postajamo boljši in bleščeči.

Najboljše darilo, ki ga lahko damo otroku, je, kako se soočati s stresnimi situacijami. Mu dati konkretna orodja, kaj narediti. Ga na to pripraviti, kolikor se le da. Zmaga bo vedno prišla. Poraz pa tudi.

Življenje je eno samo veliko učenje. Otrok mora dati skozi tudi težke trenutke, da se bo bolje znašel kasneje v življenju. Pogovarjajte se s svojimi otroki in iščite lekcije, ki jih daje življenju. Tako bodo znali naslednjič bolje odreagirati. Zmaga je vedno tako čudovita in sladka. Vsi radi zmagujemo in nihče ne rad izgublja. Ampak kot pravijo: “Če si živ, se ti vse zgodi.”

Proti novim zmagam naproti!

 

Zdrava prehrana otrok – kako lahko pomagaš svojemu otroku?

Zdrava prehrana otrok je najboljša popotnica za zdrav življenjski slog v odraslosti. Ljudje si namreč v otroštvu pridobimo navade, ki nas potem spremljajo celo življenje. Pa naj gre za način prehranjevanja ali pa za način mišljenja, vedenja, učenja, navezovanja stikov, komunikacije, gradnjo odnosov in še bi lahko naštevala.

Od približno drugega leta starosti lahko otroci jedo enako hrano kot odrasli. Vseeno pa pazite, da pri pripravi uporabite manj soli in sladkorja, pekočih začimb, jedi naj vsebujejo več tekočine, da jih otrok lahko prežveči ter prilagodite velikost koščkov glede na starost otroka. Torej za otroke ni treba kupovati in pripravljati posebne hrane, kot to trgovine rade oglašujejo. Cilj proizvajalcev je delati posel, vaš cilj pa dati otroku najboljšo možno sveže pripravljeno hrano. Zato preden posežete po vnaprej pripravljeni otroški hrani, razmislite, kaj lahko namesto tega pripravite sami. Ali še bolje, skupaj z otrokom.

Na svojih kulinaričnih delavnicah ter tudi na kulinaričnih praznovanjih rojstnega dne opažam, da otroci v povprečju ne znajo rezati, lupiti, mešati, stepati. Ker jih starši ne pustijo v kuhinjo. Res je, otroci naredijo pravo zmešnjavo, vendar potrebujejo izkušnjo s hrano. Posledica tega so odrasli, ki se znajdejo na neki točki v življenju v lastnem stanovanju, brez mame. In po v popolni temi glede kuhanja. Zaradi tega pogosto uživajo hrano zunaj. Hrana, ki jo pripravijo v povprečni restavraciji ali na fast food-u pa se ne more primerjati z doma pripravljenim obrokom.

Veliko staršev se trudi, da bi otrokom nudili vse pogoje za čim boljše življenje ter jim omogočili razvoj vseh talentov in spretnosti, na zdravo prehrano pa pozabi. Zato bi vas zdaj rada opomnila tudi na ta vidik kvalitete življenja in kreiranja zdravih prehranjevalnih navad otroka.

Zdrava prehrana otrok

Kako lahko poskrbimo za zdravo prehrano otrok?

Področje zdrave prehrane otroka je na srečo vedno bolj pogosta tema tudi v medijih. To je super. Se pa pojavlja tudi zmeda, ker so si strokovnjaki včasih malo nasprotujoči in smo starši zmedeni ter se sprašujemo, koga poslušati. Če lahko potegnem neke splošne smernice, bi rekla takole:

  • otrok naj uživa čim več svežega sadja in zelenjave
  • velik del obroka naj bodo ogljikovi hidrati iz polnovrednih žit
  • v obrokih naj bo manjši delež maščobe, predvsem rastlinskega izvora
  • delež beljakovin naj bo od 10-15%, in sicer iz stročnic, kvinoje, oreščkov,…
  • hrana naj bo raznolika; pripravljajmo različna živila. Preveč monotoni jedilnik otroku ne zagotavlja vseh vitaminov, mineralov in drugih hranil za njegov optimalen razvoj.
  • obroki naj bodo uravnoteženi, torej naj vsebujejo različna živila hkrati na krožniku.

Otroci potrebujejo ogromno energije, saj imajo veliko potrebo po gibanju. S pravo hrano jim to omogočimo in pomagamo njihovemu telesu, da se optimalno razvije.

Zdrava prehrana otrok

Zdrava prehrana otrok mora biti del najzgodnejšega uvajanja goste hrane. Veliko lažje je otroku približati tako hrano, ko druge še ne pozna. Ko se bo nanjo navadil, je ne bo kar tako zamenjal. Moja otroka sta na primer navajena, da doma pijemo vodo ali čaj. Kljub temu, da sta sedaj stara 6 let in njuni vrstniki v večini pijejo sokove, onadva na druženjih vedno prosita za vodo. Tako sta navajena in se na tak način najbolj odžejata. Zadnjič sta se tudi potožila, da na praznovanju prijateljevega rojstnega dne nista dobila sadja. Sadje je bilo namreč namenjeno le deklici, ki je imela alergijo na gluten.

Kaj kažejo podatki?

Naj še dodam nekaj statistike. Tudi pri nas v Sloveniji se pojavlja vedno večji delež otrok s prekomerno telesno težo. Rezultati Športno vzgojnega kartona kažejo, da upadajo telesne zmogljivosti otrok, da upada moč rok in ramenskega obroka, da punce v marsikateri spretnosti že prekašajo fante. Torej to se ne dogaja nekje čez lužo, ampak že pri nas. Poznam tudi veliko otrok, ki imajo že v vrtčevskem obdobju karies in polno zalivk na zobeh. Zakaj? Zaradi prekomernega vnosa sladkorja, predvsem s sladkanimi pijačami in sladkarijami. Zanimivo mi je to, da kljub današnji osveščenosti in dostopu do vseh informacij, nekateri starši ne dojamejo vpliva sladkorja in nezdrave prehrane na otrokovo telo. No, in tudi njihovo.

Dejstvo je, da sladkor deluje v telesu identično kot droga. Zato se mu težko odrečemo. Zato imamo abstinenčne krize, ko telo dejansko trpi zaradi pomanjkanja sladkorja.

Kaj še lahko naredimo za zdravo prehrano otrok?

Otroke spustimo v kuhinje in jih prosimo za pomoč pri pripravi obroka. Na tak način otrok spozna različne vrste živil, jih občuti z lastnimi rokami, jih povonja ter optično zazna. Otroci, ki sodelujejo pri pripravi obroka, le-tega tudi raje pojedo. Saj so se sami potrudili zanj.

Ljudje smo v 80% vizualna bitja, zato je dobro, če hrano serviramo na krožnik na optično privlačen način. Lahko ustvarimo kakšno žival, pravljičnega junaka, narišemo zgodbo. Otroki se bodo spoznali s različnimi tehnikami rezanja in hkrati burili svojo domišljijo.

Ko smo za mizo, bodimo mirni in sproščeni. Kuhinja je vedno bila center družinskega življenja, zato naj bodo skupni obroki čas povezovanja in druženja.

Naše telo je v glavnem sestavljeno iz vode. Premajhna hidratacija telesa je pogost pojav pri odraslih. Bodimo na to pozorni in sebi ter otrokom zagotovimo dovolj tekočine. Najbolje v obliki vode ali nesladkanih čajev.

Ne pozabite, odrasli smo otrokom vzor na vseh področjih. Dobre navade v otroštvu običajno vodijo k dobrim navadam v odrasli dobi. Poskrbimo za naše otroke in jim dajmo najboljšo možno popotnico za življenje! 🙂

Zdrava prehrana otrok

 

 

Kako narisati žival?

Kako narisati žival? Zvezdico, sonce, drevo, avto še gre. Potem pa se pogosto ustavi.

Moja dva fanta dooolgo nista želela risati. Večina njunih vrstnikov v vrtcu je že ustvarjala lepe risbe, moja dva pa niti barvice nista želela prijeti v roko. Vsake toliko sem preverjala, če ju risanje že zanima, ampak brez uspeha.

Niti ne vem, zakaj sem se s tem toliko ukvarjala. Najbrž zato, ker mame pač rade primerjamo svoje “male živalce” z drugimi in če odstopanje vztraja predolgo, že kujemo načrte, kaj vse bomo naredile, da otroka spravimo na “pravi tir”. 🙂

No, nekje pri 6 letih pa sta le padla noter! Zdaj sta stara pol leta več in rišeta ure in ure. Načrtujeta, za koga bo naslednja risba, kaj bo na njej, jo izpilita v detajle. Včasih se jima prav čudim, odkod takšna vztrajnost in preciznost (no, pri enem. Pri drugem je najbolj pomembno, da je čim prej narisano.)

Ampak začetek pa ni bil tak. Ko ju je risanje začelo zanimati in sta občudovala vse umetnine vrstnikov, v revijah, knjigah, sta predvidevala, da bo to zelo enostavno. Napaka! Črte niso bile prav usmerjene, velikost ni bila prava in pravzaprav smo vsakič znova ugotavljali, kaj je nastalo na sliki. 🙂

Zraven pa pripombe: “Mami, jaz ne znam risat! Ne gre mi! Dovolj imam vsega. Ti mi nariši.” No, na take besede seveda nisem mogla reči, da tudi jaz ne znam risati. Želela sem, da vadita in dasta vse od sebe. Malo smo brskali po spletu, malo po knjigarnah in kmalu našli kar veliko nasvetov, kako z nekaj potezami narisati npr. živali.

Danes z vami delim nekaj nasvetov, za katere upam, da bodo pomagali prav vam, ki se soočate z isto težavo.

V bistvu precej enostavno, a ne? Babica nam je dala še eno dobro knjigo, v kateri je prikazano, kako narisati skoraj 50 različnih živali. Naslov knjige je Priročnik za risanje živali, avtorice Branke D. Jurišić (če vas morda zanima). Tukaj si lahko pogledate, kako priročnik izgleda. Na eni strani so narisane živali, na drugi pa je prazen list, da lahko otrok vadi.

 

 

Na spletu se najde veliko strani s koristnimi nasveti. Samo vtipkajte geslo “kako narisati žival”. Ali pa “kako narisati človeka”. Tudi na slovenskih straneh se najde veliko dobrih idej.

Tukaj pa še primer za vse, ki rišejo že bolj zahtevne like.

 

Dobro, ne?

Ne pozabite. Otrokom smo vedno zgled. Ne obupujmo, če nam nekaj na začetku ne gre. Naučimo otroke, kako biti vztrajen, kako poiskati prave informacije, kako se lotiti reševanja problema in kako ustvarjalno razmišljati.

 

Pa prijetno ustvarjanje!

 

 

Miklavževa otroška delavnica peke piškotov

Delavnica peke piškotov je potekala minulo soboto v Centru Draš. Pripravili smo take prave piškote, ki jih v tem čarobnem mescu ne sme manjkati.

Pri nas doma je to že tradicija, da decembra ustvarjamo v kuhinji. Otroka se tega zelo veselita, in prav tako so bili otroci na delavnici navdušeni nad peko. Posebej zato, ker doma tega ne počnejo.

Za začetek smo pljunili v roke in pripravili sestavine za testo. 🙂 No, nismo zares pljunili. Smo pa jih najprej dobro umili. Kajti dobro testo naredimo z dobrim gnetenjem. V večjo posodo smo dali 3 skodelice in še 1/4 polnozrnate pirine moke. Nato smo pomešali 2 žlici mletih lanenih semen s 6 žlicami vode. S tem smo nadomestili jajca (če imate pri roki jajca domače reje, pa jih kar uporabite) – uporabite, kar vam je ljubše. Piškoti bodo v vsakem primeru super.

Moki smo dodali 1/2 skodelice kokosovega sladkorja, ščepec soli, 1 žličko sode bikarbone ter začimbe: cimet, klinčke, ingver, muškatni orešček. Vse smo zmešali in se lotili mokrih sestavin: 4 žlice medu, 8 žlic kokosovega olja ter namočena lanena semena (zmes mora stati vsaj 10 minut), ki smo jih dodajali suhim. Sledil je najboljši del, gnetenje. Delo smo se razdelili in kmalu je v naši posodi nastala kepa testa. Razdelili smo jo na enakovredne kose ter pričeli ustvarjati. Zvezdice, srčke, račke, jelenčke, snežinke.

Otroci so uživali, gnetli, oblikovali. Iskreno povem, da so bili tako zatopljeni v delo, da jim je čas minil, kot bi mignil. Piškote smo dali v pečt, vmes pa še v vroči kopeli stopili čokolado in vanjo namočili prestice, da bi svojim piškotom jelenčkom dali rogove.

Da bi čakanje na piškote hitreje minilo, smo izkoristili čudovito dvorano Centra Draš in se v njej igrali Lovca in zajčke ter Kitajce (otroci me vedno znova naučijo kako moderno igro). Toliko smo tekali, da so nam noge začele sporočati, da rabimo počitek. Itak pa so bili piškoti že pečeni. Okrasili smo jih s čokolado, malinino marmelado in belo kremo. Ni bilo tako enostavno, ker sem otrokom dala v roke dresirno vrečko – prav zabavno jih je bilo gledati, ko so ugotavljali, kako to deluje. 🙂

Druženje smo seveda zaključili s hrustanjem piškotov, ki so jim začimbe in med dale fantastičen okus.

Naša delavnica peke piškotov je super uspela! Zdaj pa sami ustvarjajte doma. To je lepa priložnost za druženje, pogovor in ustvarjanje v družinskem krogu.

Lepe praznike vam želim in se vidimo na naslednji delavnici. 🙂

 

Delavnica peke piškotov
Delavnica peke piškotov

 

Piškoti jelenčki
Piškoti jelenčki

Vadba za otroke je pozimi odlično izkoriščen prosti čas

Pa je spet tu. Zima namreč. In z njo mrzli dnevi. Kar pomeni, da so naši otroci manj zunaj, energije pa imajo prav tako veliko, kot v toplih dneh. Torej kam z njimi, da se izognemo sedenju pred televizijo, prepiri in dolgočasju (čeprav je tudi dolgčas lahko zabaven)? Vadba za otroke je v tem času prava izbira.

Sama svoja dva otroka vsako zimo vpišem na športno vadbo. Ker vidim, da potrebujeta veliko gibanja in v ogromnih telovadnicah si lahko dasta duška. Ponudnikov je toliko, da je na prvi pogled to kar težka naloga. Najprej razmislite, kateri šport vašemu otroku. Ali pa ga kar vprašajte. če bo začel naštevati vse možno, ga vodite skozi pogovor tako, da bo na koncu izbral eno. Vprašajte ga, zakaj bi rad določen šport, povejte mu, kako poteka igra, da so nekateri športi individualni, drugi skupinski.

Naslednja stvar je, da se zaveže, da bo redno obiskoval vadbo. Tukaj se mi zdi, da veliko staršev prehitro obupa ali pa so precej neredni. Otroku je treba pojasniti, da če se nekaj odloči, potem mora sprejeti posledice. Torej, če želi obiskovati vadbo, jo bo tudi takrat, ko se mu “najbolj ne bo dalo”. Ko bi raje počel kaj drugega. To je šola za življenje in zdi se mi pomembno, da se pri otroku krepi vztrajnost, da se nauči, da je včasih treba narediti tudi kaj, kar nam ni najbolj všeč. Vse kar počnemo, je vzgoja. Naši otroci pa potrebujejo vzgojo za življenje.

Torej, šport smo izbrali, sledi izbira izvajalca. Ljudje se pred nakupom velikokrat najprej posvetujemo z ljudmi, ki so nam blizu. Tudi izbira vaditelja ni izjema. Pomembno je, da izberete nekoga, ki:

  • zna delati z otroki in ga le-ti imajo radi,
  • jih zna lepo voditi,
  • ima red in disciplino ter veliko znanja,
  • spodbuja otroke, tudi, če jim ne gre najbolje,
  • jih pohvali,
  • zahteva nekaj več, da otroci napredujejo.

Pomembno je tudi, da skupaj izberete vadbo, ki ustreza vašemu urniku. Nekatere potekajo enkrat, druge pa dvakrat tedensko. Ni vam potrebno vsega prilagoditi otroku. Naredite si tako, da bo lepo vam in vašemu otroku.

Kdo so ponudniki vadbe za otroke v Mariboru? Tukaj jih bom naštela kar nekaj. Če bom kakšnega izpustila, se opravičujem:

  • nogomet: Športni center Marinko Galič, NK Maribor, NK Maribor Tabor
  • tenis: Tenis OXI, Železničarski klub Maribor, Teniški klub Branik Maribor
  • razne vadbe: Gibalnica HOP HOP, Športni junak, Športno društvo Pohorje, Športno društvo Corrida Maribor, G-rega, Športno društvo Tabor, Trimko šport, Svizec šport,
  • plavanje: Plavalni klub Branik, Plavalno društvo, Plavalni klub Ruše, Gibalnica HOP HOP, Start šport, Swim clinic,
  • košarka: Košarkarska šola Sani Bečirović, Košarkarska šola Borut Besedič – Čiro.

Nekateri ponudniki imajo prav izjemne programe, kjer starši vadijo skupaj z otroki. To je čudovit način za kvalitetno skupno preživljanje časa.

Pazite le, da si ne boste preveč natrpali urnika in si s tem naložili dodatno breme, ki ga najbrž ne potrebujete. Vsekakor pa bodite čim več zunaj na svežem zraku. To je zelo pomembno za krepitev obrambnega sistema. Nekatere študije so celo dokazale, da so ljudje, ki so pozimi zunaj aktivni, boljšega počutja in razpoloženja. To velja tudi za vaše otroke. 🙂

Šport za otroke v Centru Draš
Animacije za otroke v Centru Draš

 

Sobotno ustvarjanje z otroki v Centru Draš

Čudovita oktobrska sobota je bila kot nalašč za naše jesensko ustvarjanje z otroki v Centru Draš. Jesen nam prinaša veliko različnih plodov, ki jih lahko uporabimo na različne načine. Mi smo se tokrat igrali z listjem in vejicami. Z njimi smo upodobili razne živali, nadeli kraljičnam obleke, risali gozd in še kaj bi se našlo. Otroci so ustvarjali na polno in njihova bujna domišljija je privrela na plano.

Na srečo nam je bil naklonjen tudi sonček, tako da smo lahko zunaj skakali čez potoček in urili svoje spretnosti s skakalnimi igrami. 

Animacije v Centru Draš
Ustvarjanje z otroki

 

Res sem vesela, da nam je Center Draš omogočil, da smo otrokom polepšali sobotni dopoldan. No, saj to bomo počeli še večkrat. Naslednjič se vidimo že prav kmalu. Ponovno med 10.00 in 12.00 uro. Spremljajte objave, da se ne zgrešimo!

Do takrat pa pridno raziskujte gozd. V tem letnem času je še posebej zanimiv. Nudi nam plodove različnih barv, iz katerih lahko doma z otroki naredimo prave umetnine. Z njimi okrasimo naš dom, da se bomo še prijetneje počutili v njem. Otroci pa bodo veseli, ker bodo lahko k njegovemu izgledu dali svoj prispevek.

Otrokom je namreč pomemben občutek, da so del našega, odraslega sveta. Da je tudi njihova beseda ali dejanje pomembno. Počutijo se večje in opažene.

Kako lahko ustvarjanje z otroki izvedete sami?

Ko greste v gozd nabirati material za ustvarjanje, priredite iskanje skritega zaklada. Doma si pripravite lističe z namigi in začrtajte pot, po kateri boste hodili. Dobro premislite, na katerih delih poti boste zastavili kakšno nalogo in kakšen bo zaklad. Vmes, ko bodo otroci iskali namige, lahko hitro nekam skrijete zaklad. Znajdite se. Zagotovo vam bo uspelo!

Že samo s tem, da boste otrokom med sprehodom zastavljali uganke, boste polepšali njihov dan in spremenili navadno pohajkovanje v pravo dogodivščino.

Naberite listje, ga prilepite na širok trak, ki si ga zavežete okrog glave, in že imate gozdne krone! Nadenite si ime vašega plemena in začnite osvajati nova ozemlja. Iz palic si izdelajte loke in drugo orožje, za morebitni boj proti sovražniku. Izdelajte si svoje skrivališče, kjer boste varni pred vsako nevarnostjo. Prepustite se domišljiji! Boste videli. Vi morate začeti, otroci pa vam bodo natresli še goro drugih norih idej.

V gozdu naberite še storže, vejice, drevesne plodove, praprot. Karkoli. Vse boste lahko uporabili. Doma se potem igrate z barvami in tehnikami barvanja: liste pobarvate in odtisnete na papir, zraven pa narišete podrobnosti; izrezujete liste in naredite lepljenko, lahko se igrate tržnico; izdelate kakšno namizno igro.

Skratka, naredite si tako, da vam bo skupen čas čim bolj prijeten in zanimiv. Včasih je dovolj, da otroku damo material, in sam najde veliko možnosti, kaj bi z njim počel.

Ustvarjanje z otroki je vedno zelo zabavno. Nekateri se ga na začetku otepajo, potem pa ne morejo stran. To je tudi odličen moment za druženje in povezovanje.

Prijetno ustvarjanje vam želim. 🙂

Kuhanje z otroki – užitek ali nočna mora?

 

Kuhanje z otroki je lahko pravi užitek. Lahko pa nočna mora, če gledamo na vse, kaj se pri tem umaže. Otroci še ne znajo pravilno delati z orodji in pripomočki. Moko običajno tako močno mešajo, da se kadi po celi kuhinji. Ko mesijo testo, ga nekaj obvezno pade na tla. Zbito pa je tako, da je po peki kot guma.

Šalo na stran. No, tudi nekaj resnice je v zgornjem zapisu. Otroci res naredijo celo zmešnjavo v naši kuhinji, ampak potrebujejo izkušnje. Če jih ne bomo naučili priprave hrane, ne bodo te pomembne veščine nikoli obvladali. In ne glede na to, kako umazano bo kuhinja, jaz vedno takoj vse pozabim, ko se spomnim, kako sta moja fanta ob pacanju uživala.

Včasih se kar treseta zraven, ko nekaj počneta prvič. Največji užitek jima je, ko sama merita sestavine in jih potem mešata. Jaz mislim, da bi bila sposobna brez problema pol ure samo mešati, če bi jima rekla, da je to potrebno. 🙂 Kakšno koncentracijo in vztrajnost pokažejo otroci, ko jim ponudimo dejavnost, v kateri uživajo. 

Gnetenje in tisti občutek testa med prsti močno draži otrokovo živčevje, zato je ta aktivnost pomembna za otrokov kognitivni razvoj. Otrok s tem spoznava različne občutke in materiale ter jih opazuje, kako spreminjajo svoje lastnosti, če npr. dodamo več vode. Ob tem sklepajo in dobijo občutek o sestavinah in kako medsebojno učinkujejo. Nam na videz tako nepomembna stvar, za njih pa še kako pomembna.

Meni, in predvidevam tudi vam, ker berete ta zapis, se zdi pomembno, da otrok sam pridobiva izkušnje v kuhinji. Da se nauči, kako hrana pride do mize in da je za njeno pripravo potreben trud. Otroci, ki to poznajo, bolj cenijo hrano in bolj uživajo pri jedi. Saj se zavedajo, da se je njihova mami potrudila, da jim je to pripravila. Če pa otroci sami pripravijo obrok, pa ga pojedo še toliko raje – tudi če ni najbolj po njihovem okusu. 

Na naših praznovanjih si otroci zelo radi umažejo roke s testom. Ko delamo mafine, bi sestavine mešali ure in ure. Običajno moramo določiti kako dolgo bo kdo mešal, ker drugače je prepir hitro tu. S takšnim veseljem gledajo, kako se testo spreminja, ko dodajamo nove sestavine. In potem nalaganje v modelčke ter dekoracija. S čokolado. Če je kaj ostane na rezalni deski in slučajno ni izginila že med rezanjem. 🙂 Ja, kulinarični rojstni dan je za otroka res nekaj posebnega! In kuhanje z otroki je lahko zelo zabavno.

Da boste lahko “pacali” tudi doma, z vami delim še recept za slastne čokoladne mafine:

1 skodelica* pirine moke

1/2 skodelice mandljeve moke (če je nimate pri roki, jo nadomestite s pirino, riževo,…)

140 ml agave ali eno skodelico drugega sladila

3 žlice kakava v prahu

1 žlička sode bikarbone

1/2 skodelice vode

1/3 skodelice kokosovega olja

1/4 skodelice jogurta

vanilija

naribana čokolada

*skodelica pomeni 240 ml

Posebej zmešajte suhe in mokre sestavine ter jih tik pred pečenjem zmešajte skupaj. Pečite 15 minut pri 180 stopinjah. Uživajte!

Zakaj je za otroke pomembno, da veliko hodijo bosi?

To, da so otroci danes bosi, je prej izjema kot pravilo. Še v mojih časih je bilo to precej vsakdanje, v časih mojih staršev pa so bili srečni tisti, ki so jim starši sploh lahko privoščili par čevljev.

Zanimivo je, da je danes pojav ploskih stopal čedalje večji. Razlog zanj pa ni odsotnost bosih nog, ampak dejstvo, da danes otroci premalo hodijo. Dolgo se jih vozi v vozičkih, potem pa veliko zadržuje v notranjih prostorih. V šolo se vozijo z avtobusi ali pa jih vozijo starši. Na plaži imajo natikače in še posebne čevlje za v vodo.

Zakaj je hoja tako pomembna? Ker pomaga pri razvoju možganov in pomembnih struktur med posameznimi deli možganov, ki sodelujejo v kognitivnih procesih. Torej je pomembna za branje, pisanje in računanje.

Predstavljajte si, da otrok teče bos. S podplati zaznava različne materiale, kar močno vzdraži njegove možgane, ki zbirajo vse informacije in otroku sporočijo, kako naj se obnaša na njih. Če je podlaga ostra, zmanjšajo hitrost in stopajo bolj z občutkom. Če je gladka, prav tako upočasnijo korak. Če je neravna, na njej lovijo ravnotežje in koordinirajo celo telo. Spoznajo, da morajo stegniti roke, če ne želijo pasti. To so tako kompleksni procesi, ki jih z drugimi stvarmi ne moremo razviti.

Zato, naj otroci veliko tekajo. Če bodo bosi, pa toliko bolje.

Si predstavljate, kakšne povezave si tvori otrok, ki veliko teče zunaj, in tisti, ki veliko časa preživi v stanovanju pred televizorjem ali s telefonom v roki? Res je, da nekatere igrice zahtevajo določene spretnosti, ampak niso tako kompleksne. V večini primerov otroci uporabljajo prste in oči. Ostali deli telesa so pri miru. Ne delajo ničesar. Spijo.

Omogočite svojemu otroku, da bo razvil vse svoje potenciale. Dajte mu priložnost, da se razvije v optimalno verzijo samega sebe. Da mu bo v življenju lažje in predvsem bolje. 🙂